Barva časa
/ The Colour of Time

Barva časa
je postavitev, v kateri skozi knjige umetnika in oblikovane predmete raziskujem pojem časa. Iz literature in poezije črpam izhodišča za motive, s katerimi ponazarjam različne zaznave in razlage časa.

Likovna dela na razstavi so ustvarjena s kombiniranjem analognih materialov in digitalnih orodij ter so rezultat raziskovanja na presečišču oblikovanja, umetnosti in ilustracije. 


Živa Moškrič: The Colour of Time / Barva časa

17. avgust – 19. oktober 2024. Galerija Ars Medica, Grožnjan, Hrvaška.





Moja izhodišča za to razstavo so temeljila na idejah o knjigi kot predmetu. Toda ob prvem obisku hiše in galerijskega prostora v sklopu priprav sem takoj začutila, da ta stoletja stara in skrbno ohranjena stavba sama zadržuje čas – čas je bil v galeriji prisoten kot snov. Takrat sem vedela, da mora biti osrednja tema razstave prav čas.

Ta kontinuum preteklosti in prihodnosti, v katerem se vedno znova nahajamo na bežni točki sedanjosti; ta nenavadna, vseobsegajoča in vedno prisotna komponenta življenja, na katero se vsak posameznik odziva drugače. Enako pomembna kot fizično okolje, v katerem bivamo. Zelo dobro se zavedamo svojega položaja (in gibanja) v prostoru, v svetu, medtem ko svoj položaj v času jemljemo kot nekaj samoumevnega.


Koncept časa je izmuzljiv. Opredeliti čas na način, ki bi bil uporaben za vsa področja, je nemogoče. V psihologiji, filozofiji in fiziki opoznamo številne definicije časa, ki so krožne in nepovezljive med seboj. Najbolj me je pritegnila dihotomija v filozofiji Henrija Bergsona med prostorsko pojmovanim časom (konceptualni čas) in trajanjem (življenjski čas).

“V knjigi Time and Free Will (»Čas in svobodna volja«) Bergson razlikuje med dvema vrstama časa: konceptualiziranim in izkustvenim. Čas, ki je prostorsko zamišljen, abstrahiran in deljiv, je prva oblika, medtem ko je drugi oblika živega časa. Prostorsko zamišljen čas postane četrta dimenzija prostora, ne pa resnični čas. Resnični čas, ki ga Bergson imenuje trajanje, teče, se kopiči in je nedeljiv. […] Bergson trajanje opredeli prek zavesti. Naše resnično notranje bistvo – čustva, misli in spomini – ne ležijo drug ob drugem kot srajce na vrvi za perilo, temveč se prelivajo drug v drugega. Naša zavest ni zaporedje stanj, temveč sočasno prekrivanje.”

-Totaro, D. (1990). Time, Bergson, and the Film Theory of Andrei Tarkovsky. Academia.edu.https://www.academia.edu/92190056/Time_Bergson_and_the_Film_Theory_of_Andrei_Tarkovsky



Tierra seca / Suha zemlja (The book of Oneness I / Knjiga enosti I)






Tierra Seca (The Book of Oneness I) – knjiga umetnika, unikat, tuš na murvinem papirju, ročna izdelava in vezava, 17 x 25 cm (zaprt format)

Vsebinska osnova te knjige je Lorcova pesem Tierra seca (Suha zemlja)

Pesem je naslikana na večjo polo papirja → čas branja se prevade v dvodimenzionalno površino, španski verz pa v barvo v prostoru. 

Slika je nato razdeljena na dvojne strani, sešite skupaj v knjigo → dvodimenzionalna površina se prevede nazaj v čas, potreben, da knjigo prelistamo (“preberemo”).

Ker celotna knjiga izhaja iz ene same slike, je notranje skadna (= Knjiga enosti), hkrati pa vzpostavi nepričakovane povezave, ko se v formatu kodeksa prej oddaljeni deli slike srečajo drug ob drugem.



Vpojnost murvinega papirja omogoča svojevrsten zapis časa znotraj slike. Debelina poteze in širina oblike sta odvisni predvsem od hitrosti čopiča, ne od pritiska. Slika se naprej razvija sama – »se slika naprej«–, saj se črnilo počasi vpija in širi še dolgo po tem, ko sem zaključila z delom.




Borges in a Cherry Orchard / Borges v češnjevem vrtu  (The book of Oneness II / Knjiga enosti II)



Motiv za drugo knjigo je Borgesova kratka zgodba The Garden of Forking Paths (»Vrt razcepljenih stez«). Transparenca papirja omogoča, da hkrati vidimo več plasti – kot več usod, ki v Borgesovem tekstu tečejo hkrati, vzporedno druga ob drugi.


Proces izdelave knjige


Borges in a Cherry Orchard (The Book of Oneness II) – knjiga umetnika, unikat, tuš na murvinem papirju, ročna izdelava in vezava, 17 x 25 cm (zaprt format)




The Book of Mirrors / Knjiga zrcal (The Book of Oneness III / Knjiga enosti III)


Pesem Capriche (La suite de los espejos) (»Zaporedje zrcal«) Federica Garcíe Lorce je izhodiščna vsebina tretje knjige. To je knjiga zrcal, od strani do strani, kakor tudi kot celota.



The Book of Mirrors (The Book of Oneness III) – knjiga umetnika, unikat, tuš na murvinem papirju, ročna izdelava in vezava, 17 x 25 cm (zaprt format)




The Book of Untime  / Knjiga nečasa



Borgesova misel iz eseja Nova zavrnitev časa: »Glasne katastrofe splošnega reda — požari, vojne, epidemije — so ena sama bolečina, varljivo pomnožena v neštetih ogledalih,« je upodobljena s prepletanjem strani dveh knjig, ki razveljavljavi čas kot kronološko zaporedje in v ospredje postavi bolečino oz. čustvo.





The Book of Untime (Hamlet / Antigone) – knjiga umetnika.V knjižnem bloku sta pomešani Penguinovi izdaji Hamleta in Antigone





Futureboard


Futureboard je hkrati namizna/družabna igra in umetniško delo, ki vabi k raziskovanju naključij, namigov ter lastnih interpretacij časa in pomenov.



Prerokovalno ploščo lahko uporablja ena ali več oseb (zabavneje jo je igrati s prijatelji ali celo neznanci). Ploščo lahko vprašate nekaj določenega ali pa ji prepustite, da razmisli o vaši prihodnosti na splošno. Nato vržete vse štiri kocke. Plošča ponuja osnovni ključ branja za začetnike (a igralce hitro navdihne, da raziščejo lastne interpretacije). Nato izberete kartico z namigom – ta bo osvetlila razlago ali pa vas spodbudila k globljemu razmisleku.



Futureboard
je metafora za dojemanje umetniškega dela: z nekaj minimalnimi namigi je igralec povabljen, da poišče lastno interpretacijo, ki bo vedno subjektivna, utemeljena na preteklih življenjskih izkušnjah ter osebnih upanjih in pričakovanjih, povezana z domišljijo, vrednotami ter osebnostjo posameznega igralca.





Futureboard – namizna igra.

Les in papir, 62 x 62 cm,
4 kocke, kupček kart, 4 knjige.




Postavitev v Galeriji Ars Medica

Foto: Miha Likar & Živa Moškrič











Otvoritev

Foto: Miha Likar & Arne Šturm





© Živa Moškrič 2025. Vse pravice pridržane. 

Spletna stran: Cargo